Leta 1988 se je prvič zaslišal moj jok v porodnišnici v Banja Luki. Tam sem doživela svoje rojstvo in tudi svojo večjo izgubo - ločitev od svoje biološke mame, ločitev za vedno. Več zgodbe o svojem rojstvu ne poznam. 

Moja zgodba se nadaljuje avgusta 1989, ko sem po 10 mesecih v sirotišnici v Zenici, dobila kar si vsak otrok želi in brezpogojno zasluži - družino. 

Iz Bosne sem bila posvojena v Slovenijo, čudovitim staršem, ki so me vzgajali kolikor dobro so le znali. Na posvojitev sta se pripravila, pa vendar so življenska obdobja otroka (še posebej posvojenega) težka in daleč od enostavnega.

Nikoli se mi ni zdelo, da se mi je s posvojitvijo zgodilo kaj slabega, saj je moja zgodba o posvojitvi lepa in se zavedam, da ni vedno tako. Pa vendar sem med puberteto trpela krizo identitete in še dolgo po tem nosila simptome travme, ki se mi je zgodila ob rojstvu. Tega sem se zavedala šele sedaj, ko sem sama postala mama. Nekatere simptome nosim še danes. 

Danes sem sama mama in se me ta tematika še bolj dotakne, ko pomislim kako težko je moralo biti vsem vpletenim.